Izgorelost
Izgorelost ni “samo” utrujenost ali ciničen odnos do službe. Gre za nevroendokrino disregulacijo – neravnovesje živčnega in hormonskega sistema, ki se navzven kaže z zelo konkretnimi psihofizičnimi simptomi. Kar sem ravnokar zapisala, pa ni v skladu s trenutno definicijo …
Kaj pravzaprav je izgorelost?
Do zadnje obnove ICD klasifikacije bolezni je bila izgorelost definirana kot stanje vitalne izčrpanosti. V zadnji izdaji ICD11 iz leta 2019 (ki je stopila v veljavo z januarjem 2022) je izgorelost definirana kot poklicni fenomen na delovnem mestu in ne kot medicinsko stanje. Posebej je navedeno, da se sicer ljudje v izgorelosti obračajo na osebnega zdravnika, vendar pa to ni ne bolezen, ne zdravstveno stanje.
Moj kratek komentar bi bil, da se sprašujem, kdo je opredelil tako neumno definicijo, če vemo, da kroničen stres – ne glede na to, ali se dogaja na delovnem mestu ali kje drugje – pomembno vpliva na naše psihofizično zdravje … Prav tako v komentarju ZZZS, kjer najdemo prevod zapisa WHO, ki ga navajam spodaj, tik pod prevodom, da to ni medicinsko stanje, zapišejo: “... Na podlagi primerov izgorelosti, s katerimi smo se v Službi ZSSS za varnost in zdravje pri delu srečali v preteklosti, lahko potrdimo, da gre za izjemno nevarno stanje, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje in kjer popolna ozdravitev ni zagotovljena vsem. Mediji so v tujini poročali tudi o zabeleženih smrtnih primerih.”
Naprej je v ICD11 izgorelost definirana v treh alinejah, ki v bistvu sledijo najširše uporabljanemu, zelo ozkemu vprašalniku izgorelosti Maslachove – MBI Maslach Burnout Inventory:
“Izgorelost je sindrom, konceptualiziran kot posledica kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ni bil uspešno obravnavan/obvladan. Okarakterizirajo ga tri dimenzije:
- občutki pomanjkanja energije in izčrpanost,
- povečana mentalna distanca do dela ali občutki negativizma ali cinizma v povezavi z delom in
- zmanjšana poklicna učinkovitost.
Izgorelost se nanaša izključno na fenomene v delovnih okoliščinah in naj ne bo uporabljana za opisovanje izkušenj na drugih področjih življenja.”
Namen vsega skupaj je oblikovati smernice za duševno blagostanje na delovnem mestu, še navaja WHO. S to klasifikacijo se zelo odmikamo od tega, s čimer se zdravniki in psihologi srečujemo v praksi.
Tako bi sama izgorelost definirala kot posledico kroničnega stresa, ki privede do nevroendokrine disregulacije, ki se navzven kaže z različnimi psihofizičnimi simptomi. “Nevroendokrino” pomeni, da sta v neravnovesju živčni sistem in hormonalni sistem. V ozadju se odvije kaskada fizioloških procesov, ki se odražajo tako v telesu kot v psihi.
Izgorelost je sindrom, ki se lahko pojavi pri človeku v katerikoli starosti, najpogosteje pa v zgodnjih 30-ih (pri čemer se povprečje niža). Načeloma jo torej umeščamo izključno v delovno okolje. Mnogi raziskovalci so kritični do dejstva, da se pri raziskovanju premalo upošteva celotno življenjsko okolje, s čemer se osebno zelo strinjam. Prav tako se v obzir premalo jemlje osnovna dognanja na področju razumevanja kroničnega stresa in splošnega prilagoditvenega sindroma, kot je v svoji bogati karieri to briljantno raziskoval in opisoval dr. Hans Selye, začenši pred dobrimi 90 leti.
Več kot le “stres v službi”
V praksi pri izgorelosti skoraj nikoli ne gre samo za delo. Gre za sistem:
- dolgotrajno izčrpavanje na več ravneh,
- kombinacijo zunanjih okoliščin in notranjih pričakovanj,
- in nazadnje trenutek, ko telo enostavno reče: “dovolj”.
Izgorelost, depresija in druge diagnoze
Zelo pogosto se pojavi vprašanje, kako ločiti izgorelost, depresijo, stresne motnje in kronično utrujenost … in iskren odgovor je: zelo težko. Hkrati pa je vprašanje, ali je to sploh vedno smiselno in ali takšno razmišljanje vodi v pravo smer.
Raziskave zaenkrat govorijo v prid obojemu; velikemu prekrivanju in hkrati nekaterim razlikam, npr. med izgorelostjo in depresijo. Če na vse te diagnoze gledamo kot na posledice različnih stresorjev, pridemo do temeljnega vprašanja v psihiatriji: ali je smiselno postavljati toliko različnih diagnoz, če se vse tako zelo prekrivajo med seboj, da prepodrobna in “umetna” kategorizacija predvsem odmika pogled od bolj celostnega razumevanja človeka in posledično zdravljenja?
Izgorelost sicer ni opredeljena kot psihiatrična motnja in ravno to je po mojem mnenju doprineslo k neverjetni destigmatizaciji, kar je dobro. Ne glede na to pa sama vidim bolj smiseln pristop v smeri destigmatizacije vseh psihiatričnih diagnoz, bolj celostnega razumevanja človeškega bitja in pojavljanja simptomov.
Obvezno bi bil potreben večji poudarek na razumevanju fiziologije in metabolnih procesov, ki stojijo za določenimi stanji, na demistifikaciji “bizarnosti” delovanja našega telo-uma, npr. pogostih senzornih preobčutljivosti, ki ljudem v takih stanjih niso jasne, so pa čisto enostavno psihofiziološko pojasnljive, in tudi različnih nevroplastičnih simptomov, ki se javljajo in se jih namesto pod isti dežnik in razlago centralne senzitizacije daje vsakega zase pod medicinsko nepojasnjene simptome. Razumevanje biologije, ki je za njimi, je že zelo razkrito na posameznih podpodročjih znanosti in sinteza vseh spoznanj mora čim prej preiti v prakso, v kar se da celostni obliki.
Zdi se mi ključno, da se različna področja medicine in psihologije premaknejo v smer aplikativne psihofiziologije / biopsihologije / psihonevroimunologije – ali kakorkoli že imenujemo interdisciplinarno področje, ki bi uporabljalo širšo sintezo obstoječih spoznanj in bistveno širšo paleto možnosti zdravljenja. V bistvu smo na pragu rekonceptualizacije razumevanja psihiatričnih in nevroplastičnih simptomov, kar me navdaja z optimizmom. Več o tem bom pisala v blogih.
Vzroki za izgorelost
Vzroke za izgorelost danes uradno torej pripisujemo kroničnemu stresu na delovnem mestu. Sama zadevo vidim širše: ne glede na vrsto kroničnega stresa in ne glede na kombinacijo čudnih nevroplastičnih simptomov, ki se javljajo, gre pri ljudeh za podoben modus operandi. Leta izčrpavanja, ko se posameznik morda sploh ne zaveda, da drvi v prepad. Vmes se nabirajo občutki, da nismo dovolj učinkoviti ali uspešni, čeprav v resnici delamo preveč za premalo zadoščenja in brez pravega počitka. Posledično delamo tudi napačne odločitve zase. Prevečkrat povozimo lastne impulze. Življenje vozimo v preživetvenem modusu.
Pogosto izgorelci poročajo, da so večkrat bolni, boli nas glava, jezimo se na svoje telo, ker nas “pušča na cedilu”. Morda zato še dodatno povečamo športne aktivnosti, ki pa v resnici samo prilivajo gorivo na ogenj, saj telo kriči po pravem počitku. To lahko traja leta, celo desetletja. Telo koristi zmožnost adaptacije na stres, vse dokler ne pade v splošni prilagoditveni sindrom, kot ga je opisal dr. Selye.
V razmislek o kroničnem stresu, ki privede do enakih simptomatik:
- kronične bolečine ali okrevanje po težki operaciji,
- pretreniranost pri športnikih,
- dolgotrajno izčrpavanje na delovnem mestu.
- skrb za otroke in ostarele starše brez podpore,
- zelo napeti družinski odnosi, iz katerih se ne moremo umakniti,
- preveliko breme odgovornosti v podjetju ali timu.
- večje frustracije v času študija,
- borba za reševanje nekega globalnega problema,
- kombinacija perfekcionizma, razdajanja in let izčrpavanja.
V praksi so vzroki pri posamezniku vedno kombinacija okoliščin: izčrpavanja na različnih ravneh, lastnega perfekcionizma oz. močne kontrole (na nekaterih področjih), neupoštevanja lastnih impulzov in razdajanja; končni zlom pa pogosto sproži nek večji stresni dogodek.
Na neki točki se telo preprosto ne more več prilagajati na stres in vklopi vse obrambne mehanizme, da se ustavimo.
Simptomi izgorelosti
Simptomov izgorelosti je zelo veliko, zato je oteženo tudi diagnosticiranje. Tukaj je naštetih nekaj, ki se lahko pojavijo v različnih kombinacijah. V klasifikaciji ICD11 definirane simptome smo našteli že zgoraj, a v klinični praksi žal ne srečamo “samo” takšnih simptomov. Ne morem reči, ali zato, ker se ljudje kasneje obrnejo po pomoč in so navedeni simptomi začetni, ali zato, ker so v ICD11 opredeljeni simptomi preskopi.
Blagih simptomov, ki se lahko pojavljajo leta, morda sploh ne opazimo oz. se zanje ne menimo, ker niso dovolj močni – pravimo, da ima oseba atipično klinično sliko. Zato se na žalost ljudje največkrat ustavimo šele, ko pride do končnega zloma.
V bistvu so to simptomi, ki so posledica kroničnega stresa in prav vse, ki jih navajam (in še več), najdemo tako v zapisih dr. Hansa Selyeja (“očeta stresa”) kot v zapisih dr. Freudenbergerja (“očeta izgorelosti”), ki je prvi opisal t. i. burnout. Zanimivo, da se zapisi, koncepti, navedbe faz, ki jih je opredelil Freudenberger, danes ne uporabljajo kot podlaga v klinični praksi, ampak se je zadeva izjemno zožila.
Pogosti simptomi izgorelosti, kot jih srečam v praksi:
- deloholizem in nezmožnost počivanja,
- slaba koncentracija in občutek “megle v glavi”,
- vrtoglavica,
- glavoboli, anksioznost, panika, depresija,
- pretirana zaskrbljenost,
- hipersenzibilnost (na zvoke, svetlobo, temperaturo …),
- izpadanje las, nenadno osiveli lasje,
- težave z zobmi,
- močan PMS ali izguba menstruacije,
- pogosta vnetja,
- izgubljanje teže ali pridobivanje odvečnih kilogramov,
- alergije, srčne palpitacije,
- bolečine v mišicah in sklepih,
- prebavne težave,
- težave s spanjem, zbujanje sredi noči,
- na koncu pa tudi smrtna utrujenost.
Neverjetno se zdi, s kakšnimi simptomi nam postreže telo, da bi nas končno ustavilo in usmerilo na pot k sebi ...
Grafika: avtor Urban Breznik, logo za Streets on fire, enega mojih projektov na Centru plesa.
Kako pozdraviti izgorelost?
V izgorelosti telo kliče k resetu, regulaciji in reviziji lastnih vrednot in delovanja. Ne zadošča teden ali dva, ker v tako kratkem času niti ne dojamemo, kaj se nam dogaja. Težava je tudi v tem, da na neki točki sploh ne moremo več počivati – zato so potrebne večje spremembe življenjskega sloga, v prvi vrsti pa razumevanje, kaj se dogaja v našem organizmu.
Pri najhujši obliki izgorelosti, ki jo pogosto imenujemo adrenalni zlom, je nujna podpora s strani bližnje osebe. Takrat izgorela oseba ni zmožna skrbeti zase, tudi ne biti sama, saj je organski strah hiperalarmiranega sistema premočen, psiha in telo sta razsuta; nujno potrebna je tolažba in zato ustrezna informiranost bližnjih. Adrenalnega zloma ni v opisu izgorelosti v ICD11 in zagotavljam vam, da je to čisto pravo medicinsko stanje. Lahko bi sicer rekli, da se takrat izgorelost prevesi v nekaj drugega, a žal se v realnosti ljudje ustavimo šele, ko je dovolj hudo, saj smo izgorelci “garači”, “gremo preko sebe”, “predani” … in se ustavimo, ko enostavno več ne gre.
1. Umik stresorjev & osnovna regeneracija
Osnovni recept je kombinacija:
- umik (ali vsaj zmanjšanje) ključnih stresorjev,
- hrane, počivanja, spanja,
- sončne svetlobe,
- psiho-nevroedukacije, ki pomaga pri umikanju sekundarnega strahu,
- orodij, ki ustrezajo trenutni kapaciteti,
- in čim več podpore bližnjih (če je možno).
Ključno je, da bližnji razumejo, kaj se izgoreli osebi dogaja, saj je z besedami nemogoče pojasniti, kako se počutimo, navzven pa velikokrat ni skoraj ničesar videti. Tako si bližnji ne morejo predstavljati, kaj se dogaja in se morajo nujno informirati o stanju.
2. Hrana in krvni sladkor
Na začetku vzdržujemo krvni sladkor z manjšimi obroki od zgodnjega jutra naprej, na vsake 2–3 ure, nato urnik postopoma redčimo. Pomembno je:
- uživanje veliko zdravih (po možnosti živalskih) maščob in beljakovin,
- opustiti rafiniran sladkor, sladila in belo moko,
- izogibanje vsem oblikam poživil: kava, čaj, energijski napitki, sladke pijače.
Ob tem je neizmerno pomembno, da izvajamo kontrolo svetlobe, saj z izpostavljenostjo naravni svetlobi ugodno vplivamo na cirkadiani ritem, ki je povezan s hormonsko regulacijo (umetna svetloba pa cirkadiani ritem moti). Več o hrani in svetlobi pišem v posameznih prispevkih.
3. Počitek in spanje
Če pride do adrenalnega zloma, je čisto na začetku po vsakem obroku potreben počitek, počivanje postane osrednja dejavnost dneva. Vse to se sčasoma seveda spremeni in normalizira.
- Na spanje se je treba pripraviti in ga zagotoviti čim več.
- V posteljo je dobro oditi zgodaj, npr. ob 21h.
- Uro pred spanjem je smiselno pojesti manjši grižljaj hrane z nizkim glikemičnim indeksom, da krvni sladkor čez noč ostane čim bolj stabilen.
Če ne moremo spati, pa se za to ne smemo dodatno obremenjevati, saj je nespečnost simptom anksioznosti in je treba miriti sekundarni strah, ki nespečnost poganja.
4. Podporne intervencije – brez sile
Potrebno je narediti reset organizma in zelo premišljeno tempirati podporne intervencije. Te naj ne bodo izven kapacitete in naj jih ne bo preveč.
Primernost posamezne intervencije je močno odvisna od trenutnega stanja. Osnovno pravilo je: brez sile in od osnov navzgor. Več o tem pišem v blogu.
5. Razumevanje lastnega procesa
Ob vsem tem je ključno razumeti, kaj se nam dogaja, saj razumevanje odvzame delček panike, ki se pojavi zaradi številnih psihofizičnih simptomov. Zato je informiranost ključna. Zdravljenje izgorelosti je proces in osnovni recept je, da se simptomov in nihanj ne smemo bati ter da je treba v ta proces zaupati in prisluhniti organizmu.
Se prepoznaš v opisu izgorelosti?
Če imaš občutek, da te telo ustavlja, nisi “šibek karakter”. Ravno obratno. Ustavi se čim prej in pridi na posvet, da narediva revizijo stanja in plan za podporo.
Vsak od nas ima v sebi feniksa in potencial, da se počuti tako dobro, kot si v trenutnem stanju ne more niti predstavljati.
Dogovori se za posvetFENIKS Start
6-mesečni spletni program za celostno podporo pri zdravljenju izgorelosti, kronične utrujenosti, kronične bolečine in drugih nepojasnjenih simptomov