Si lahko predstavljate, da je depresija naš biološki zaščitni mehanizem? Da nas z depresivnimi simptomi naš organizem želi zavarovati, mi pa se s tem, ko imamo depresijo za nekaj izjemno slabega, tej zaščiti upiramo, se nad njo hudujemo, jo krivimo, da nam jemlje lepoto življenja? Kaj bi se zgodilo, če bi namesto vseh slabih konotacij, ki jih ima depresija, pričeli nanjo gledati bolj spoštljivo, se seznanili z njeno funkcijo in skušali razumeti njeno sporočilo? Enako velja za sindrom izgorelost, simptome anksioznosti itn.
Naš avtonomni živčni sistem (AŽS) se na stresorje (psihične, fizične, kemične) odzove s tremi možnimi odzivi: lahko nas požene v beg, boj ali gremo v zamrznitev. Posodobljen zemljevid po našem živčnem sistemu, ki nam pojasnjuje, od kod izvirajo takšne reakcije, je zastavil dr. Stephen Porges, profesor psihiatrije in znanstvenik, ki vodi raziskovalne laboratorije na področju travme in stresa v ZDA.
Leta 1994 je Porges predlagal polivagalno teorijo, ki povezuje evolucijo AŽS sesalcev s socialnim vedenjem in poudarja pomembnost fiziološkega stanja pri vedenjskih in psihiatričnih težavah. Če povzamem čisto na kratko, je naš AŽS, to je tisti, ki vodi vse “avtomatske” procese v nas, razdeljen na parasimpatetični in simpatetični del. Aktivnost slednjega občutimo kot budnost, pozornost in v tem smislu nam pomaga, da smo aktivni. Če pa smo izpostavljeni stresu predolgo ali pa je stres premočan, potem se lahko simpatetični del pretirano aktivira in to poznamo predvsem kot občutek nemira, anksioznosti. Namen simpatetičnega dela AŽS je, da nas požene v beg ali boj. Ali se torej spopademo s stresorjem ali pa se umaknemo. Če nam to uspe, dotična situacija morda ne bo pustila travmatičnega odtisa v našem AŽS in se bomo v relativno kratkem času pomirili. Ko je naš AŽS dobro reguliran in so okoliščine ugodne, čutimo občutek prijetnosti v telesu in smo odprti za socialne stike. Takrat je aktiviran parasimpatetični del našega živčnega sistema, ki je odgovoren za počitek, regeneracijo, reprodukcijo in tudi socialno angažiranost. Strokovnjaki za travmo pa vedo, da obstaja še en odziv našega organizma, ki se kaže kot zamrznitev, disociacija, kolaps. Tak odziv bi v terminologiji simptomov prepoznali tudi kot depresijo. Porges v svoji polivagalni teoriji predpostavlja, da gre za odziv, ki ga sproža evolucijsko starejša, dorzalna, nemielinizirana veja vagusa, to je desetega možganskega živca, ki sicer predstavlja večji del parasimpatetičnega dela AŽS.
Kako nam Porgesova razlaga pomaga pri razumevanju depresije in anksioznosti kot zaščitnih mehanizmov?
Najprej nam razumevanje depresije in anksioznosti na podlagi takšne evolucijske razlage da misliti, da nismo “pokvarjeni”, če občutimo omenjene simptome. Da to, kar doživljamo, v bistvu ni napaka, ampak gre za ustrezno reakcijo našega organizma na nenormalne okoliščine. Te nenormalne okoliščine so lahko karkoli nas obdaja, karkoli doživimo ali dajemo v sebe in nam škodi. Tako je lahko to nek odnos v sedanjosti, lahko so to izkušnje iz otroštva, lahko je to pretiran šport, lahko je to neizmerna količina dela brez povratne informacije in nagrade, lahko je to dlje časa trajajoča stresna situacija, lahko je to šok travma, torej poškodba, nesreča, medicinski poseg, čustveni šok, lahko je to hormonski kaos, lahko je to toksin …
Nenormalne, stresne okoliščine so se lahko zgodile zdavnaj v preteklosti, lahko pa jih živimo zdaj. Kdaj se bodo pojavili simptomi in kakšni točno bodo, je individualna stvar. Evolucijsko je bilo zamišljeno, da stanje zamrznitve oz. imobilizacije doživimo v neki čustveni ali fizični šok situaciji, pri čemer se v zamrznitvi zviša prag bolečine, lahko pride do disociacije, ljudje razlagajo, da se jim je zdelo, da so bili izven svojega telesa. Za takšno šok situacijo je tak odziv organizma zaščiten, saj je takrat boljše za nas, da ne občutimo vsega, tako fizično kot psihično. Če bomo uspeli iz te izkušnje “priti” po varni poti, ni nujno, da bomo imeli posledice. Če pa bo naš organizem ostal v stanju zamrznitve, bomo doživeli depresivno izkušnjo. Ta je lahko različno globoka in se kaže na različne načine.
Na dlje časa trajajoč stres pa se običajno najprej začnemo odzivati s pretirano aktiviranim simpatetičnim delom AŽS, torej z občutki anksioznosti, paničnimi napadi in če stresa še kar ni konec, se organizem odloči za imobilizacijo, kar doživimo kot depresijo. Ker gre za odziv živčnega sistema, je s tem povezano vse naše čustvovanje, kognicija … gre za občutek nezmožnosti delovanja na vseh ravneh, psihični in fizični.
Vsi ti odzivi se zgodijo na ravni naše fiziologije, brez naših zavestnih odločitev. Gre za reakcijo našega organizma na situacijo oz. okolje, ki jo organizem oceni kot ogrožujočo. Zaznavanje našega organizma, ki neprestano skenira naše zunanje in notranje okolje in ocenjuje, ali je varno ali ne, Porges imenuje nevrocepcija. Naš živčni sistem po njegovem neprestano ocenjuje posameznikovo situacijo, ki je lahko varna (vklopljena ventralna veja vagusa, možganskega živca, ki je del parasimpatetičnega dela AŽS, ki je povezan z ugodjem), nevarna (vklopljen simpatetični del AŽS, pripravljenost na beg ali boj) ali življenjsko ogrožujoča (vklopljena dorzalna veja vagusa, t.j. del parasimpatetičnega dela AŽS, ki sproži zamrznitev oz. imobilizacijo).
Kaj če depresija, izgorelost, anksioznost itd. NISO BOLEZNI AMPAK IZKUŠNJE?
Kaj če so vsa stanja v resnici priložnost za transformacijo? Zveni romantično? Zelo. Je pot transformacije romantična? Še zdaleč ne. Je trnova in nepredstavljiva tistemu, ki tega ni doživel. In nikoli je človek pri zdravi pameti ne bi prostovoljno izbral. Kadar pa smo v situaciji, ko k transformaciji na ves glas kliče naš organizem, je zelo smiselno in v bistvu edino pravo zdravilo, da sami sebi prisluhnemo in se ne upiramo.
Kaj pomeni ne upirati se depresiji, izgorelosti? Ni to popolnoma nelogičen stavek? Seveda nihče noče depresije, izgorelosti, zakaj se ji ne bi upiral? To ne pomeni, da ne delamo na tem, da to izkušnjo integriramo in nekako na novo zaživimo. Je pa vsekakor prava pot iz tega “skozi” in ne “mimo”.
Kar predaja lastnemu stanju oz. izkušnji v prvi vrsti pomeni, je dati si dovoljenje, da imamo ves čas na tem svetu, da se soočimo z lastnimi demoni pa tudi z lastnim življenjem in ga pričnemo po malem spreminjati. Ter da imamo polno pravico, oz. v bistvu odgovornost skrbeti v prvi vrsti zase.
