Vnaprej napišem, da je ta blog z namenom tako dolg. Tematika je tako zelo relevantna, da je ne morem napisati krajše, še sedaj se mi zdi, da sem povedala premalo. In nič hudega, če se vmes kaj zdi malenkost prepodrobno, vsake toliko napišem kaj po kuhinjsko.
Ob razmišljanju, kako se lotiti zdravljenja izgorelosti, depresije (in tudi drugih bolezni in stanj s psihi(atri)čno simptomatiko, a pustimo zdaj to ob strani), je zelo pomembno razumeti, da je bolj kot vprašanje, “katera metoda je boljša, ta ali ona?”, pomembno razumeti, koliko ima posameznik kapacitete za katerega od pristopov.
Na preseku somatskih pristopov za zdravljenje travm in na drugi strani budistične čuječnosti, sem našla radikalno sprejemanje sebe in svojega do-življanja. Radix so korenine, zato gre pri vsem radikalnem za nekaj korenitega.
Trenutni pojem meditacije za zahodnjake je dr. Joe Dispenza, avtor 3 best-sellerjev: You are the Placebo (Placebo ste vi), Breaking the Habit of Being Yourself (Odvadite se biti to, kar ste) in Becoming Supernatural (Postanite brezmejni).
Pravijo mi, da romantiziram preteklost. Jaz pa mislim, da je bila bližnja preteklost dejansko romantična.
Si lahko predstavljate, da je depresija naš biološki zaščitni mehanizem? Da nas z depresivnimi simptomi naš organizem želi zavarovati, mi pa se s tem, ko imamo depresijo za nekaj izjemno slabega, tej zaščiti upiramo, se nad njo hudujemo, jo krivimo, da nam jemlje lepoto življenja?
